Vabljeni_e na odprtje razstave v petek, 4. julija, ob 19. uri v Galerijo sodobne umetnosti.

Na dan odprtja si boste ogledali_e performans Bloated Hristijana Nashulovskega in skupinsko razstavo Polja intime, prehajanja in potenciali medija.

—

PREMIERA 2025

Tinkara Babić, Bad Artist & Iva Suhadolnik Gregorin, Lučka Centa, Jurij Hartman, Ana Janež, Žoel Kastelic, Rene Ketiš, Anja Kočar, Ana Kotar Škarjak, Laura Krajnc, Agate Lielpētere, Matej Mihevc, Hristijan Nashulovski, Hana Podvršič, Dunja Rahovsky Šuligoj, Olja Simčič Jerele, Katarina Snoj, Tajda Stiplovšek Jug, Januš Suša, Iza Štrumbelj Oblak, Lea Topolovec in Yana Deliyska, Lara Žagar

Razstave umetniške produkcije mladih umetnic in umetnikov so se v zadnjem desetletju razmahnile in postale utečena praksa mnogih galerij, kulturnih centrov in festivalov. Če je bila prva razstava Premiera Centra sodobnih umetnosti leta 2008 v slovenskem prostoru ena redkih manifestacij, kjer so prostor za profesionalno predstavitev dobili umetniki in umetnice, ki so šele zaključevali umetniške študije in vstopali na umetnostno prizorišče, je danes le ena od mnogih, ki so si po kuratorskih pristopih in obsegu zelo različne. Njeno kontinuiteto in prepoznavnost kljub temu vidimo kot pomemben prispevek sledenju sodobnim umetniškim praksam pri nas. Skupinska razstava, ki jo pripravimo na podlagi izbora umetnic in umetnikov, prijavljenih na odprti poziv, je eden od pogledov na razvoj sodobne vizualne ustvarjalnosti in na potenciale, ki jih prinaša. Hkrati je simptomatska sled rezultatov akademskih študijskih okolij ter sistemov, ki se vzpostavljajo (ali se ne) znotraj umetnostnega polja. Razstava nam prikaže aktualne pristope k obravnavi umetniških medijev – ti seveda segajo tudi preko dolgo uveljavljenih likovnih praks – in skuša povezati tako tiste umetnice in umetnike, ki so že razvili prepoznaven umetniški jezik kot tiste, ki svoje prakse razvijajo ob koncu študija na akademijah. Obraz daje novim generacijam ustvarjalk in ustvarjalcev ter obenem decentralizira možnost za njihove predstavitve v slovenskem prostoru.

Letos na trienalu Premiera predstavljamo kar 21 umetniških del, ki jih je pripravilo 24 umetnikov in umetnic. Razvejano polje sodobne ustvarjalnosti, ki postavlja nove izzive, razkrivajo skozi prikaz študijskih in poglobljenih metod ustvarjanja v sodobnem slikarstvu in kiparstvu, intermedijskih praksah, fotografiji in animiranem filmu, performansu in instalaciji ter dela spajajo z artikulirano sporočilno vsebino. Enoten tematski okvir razstave se izmika, saj odprtega poziva vsebinsko ne zamejujemo – kuratorski pristop se torej oblikuje ob samem pregledu in izboru del – nedvomno pa kaže na težnjo po drugače postavljenih razmerjih med medijem in sporočilom, med vsebino dela in njegovim nosilcem, med delom in umetnikovo intimo, med telesom in prostorom.

Izbrana umetniška dela govorijo o položaju umetnice, ki se spopada s posameznimi znanimi izzivi in pobudami, kot so karierna pričakovanja, birokratski pritiski in samoorganiziranje ter doživljanje družbenih vlog v umetniškem poklicu. Video instalacija Roko mi podaj Ize Štrumbelj Oblak, Lee Topolovec in Yane Deliyske skozi dokumentarno fikcijo naslavlja učinkovitost delovanja družinske strukture; tako biološke, fiktivne, kot tudi akademske. Performans Who is taking care of the caregiver? Ane Kotar Škarjak izpostavlja vprašanja skrbstvenega dela, Bad Artist in Iva Suhadolnik Gregorin v delu Delam delo raziskujeta (modernistični) stereotip umetnika v ateljeju in ga komentirata skozi fotografski žanr in performativno gesto. Umetniška dela odpirajo tudi polje intime v kontekstu partnerske ali prijateljske skupnosti (Agate Lielpētere se v svoji slikarski seriji »Ti je kdo kdaj rekel, da imaš lepe oči? (Ja.)« osredotoča na intimna očišča portretiranja svojega partnerja, Rene Ketiš hitre fotografske posnetke kroga prijateljev prevaja v dnevniško narativno umetniško sporočilo z naslovom Spodik) in širših družabnih skupnosti (Anja Kočar slikarsko delo Kosilo izvede s pomočjo nehotenih fotografskih detajlov, ki prikazujejo prizore obedovanja). Osredotočena na raziskovanje prostora Dunja Rahovsky Šuligoj v delu Blažilniki sooči intimni prostor z njegovim posnetkom skozi zaznavo naprave, naravnane na njegovo materialnost ter tako išče zunanja razmerja med seboj in pogledom na prostor, v katerem se nahaja. Nasprotno Hana Podvršič želi preko objektov in besedil v instalaciji Centrifuga gledalcu odpreti nepredvidljiv prostor branja in doživljanja.

Družbene teme se v delih na razstavi kažejo tudi skozi ontološko razmišljanje o minevanju in transformaciji na eni strani in zamišljanjem prihodnosti na drugi. Olja Simčič Jerele se posveča odnosu do minljivosti (ustvarjanja) s fotografijo kot orodjem za merjenje časa v delu Sanje, spodrsljaji in jecljanje. Januš Suša z instalacijo V spominu časa: modularnost forme reprezentira sleherni živ sistem, kateremu je dan čas in lasten ritem. Hristijan Nashulovski skozi performans Bloated raziskuje digitalno prisotnost, vpliv algoritmov in izgubo telesne avtonomije v virtualnem prostoru. K naravi se obračajo Laura Krajnc, ki povezanost človeštva izrazi s kiparskim delom iz serije Mojetvojenaše pokrajine, Lučka Centa z instalacijo iz zemlje Terra Mirra ter Lara Žagar, ki potenciale narave v prihodnosti ujame v stekleni skulpturi z naslovom Re-teraformiranje. O utopičnih prihodnostih v svojem delu skozi videoigro Tensor Edge Recon razmišlja Matej Mihevc. Žoel Kastelic v animiranem filmu Nov svet, nova sled postavlja vprašanje kako oddaljeni smo od sobivanja z naravo in kako se bomo od le-tega še oddaljili.

Umetniki in umetnice se v umetniških delih posvečajo tudi nadgradnji študijskega procesa z reinterpretacijo umetniškega medija, predvsem slike in skulpture. Tinkara Babić v delu Žehta izpira in ponovno obdeluje svoja pretekla slikarska dela, dokumentira proces, obenem jo fascinira spreminjajoča se struktura in tekstura nosilca. Katarina Snoj se v delu Two Weeks in Every Year prav tako posveti materialnosti slikarskega nosilca in slikarskih plasti – motnji, ki nastane pri nanašanju. Tajda Stiplovšek Jug v kiparski instalaciji Onkraj odpira poglede na sicer prikrito materialnost. Prav tako jo zanimajo poškodovane in notranje plasti objekta, hkrati pa vabi publiko, da v delo še dodatno poseže. Branju podobe se posveti Jurij Hartman, ki s precizno ročno naslikanim diptihom velikega formata, naslovljenim World pool Ball Association, oponaša fabricirane vizualne podobe, apropriira grafične znake in se poigra s preteklimi in sedanjimi označevalci oziroma označenci podobe. Ana Janež v delu Si upaš verjeti v nekaj tako negotovega? uporablja postopke dekodiranja in ponovnega sestavljanja podobe/slike ter dvomi o njeni dokončnosti in sporočilnosti.

Prav s slednjo idejo bi lahko povzeli letošnjo razstavo. Mlade ustvarjalke in ustvarjalci, ki sodelujejo na razstavi Premiera 2025, pretežno ostajajo v raziskovalnih procesih, osredotočenih v svoj prostor in medij. V okviru obravnavanja posameznih likovnih prijemov in sodobnih vizualnih pristopov sicer odpirajo širša in aktualna tematska zanimanja (odnosi, narava, čas, prihodnost …), vendar se pogosteje obračajo k osebnim zgodbam ali iščejo drugačna očišča, preko katerih beremo umetniška dela. Stran od zgolj ilustrativne estetske refleksije sveta, z različnimi dinamikami spopadanja z medijem, tako podprejo pričakovano aktualnost v polju sodobne umetnosti.

Kustosinja: Maja Antončič
Besedilo: Maja Antončič
Prevod: Lingua service, d. o .o.
Jezikovni pregled: Lingua service, d. o. o.
Grafično oblikovanje: Neža Penca

Pokrajinski muzej Celje – Center sodobnih umetnosti
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Celje