PREKINITI TOKOKROG NADZORA: INTERVJU Z UMETNIKOM FRANCESCOM BERTOCCOM

Projekt: Prekiniti tokokrog nadzora / Breaking the Circuit of Control |

Intervju z umetnikom Francescom Bertoccom o njegovem delu v projektu |
Pripravila: Tina Jazbec, Obalne galerije Piran.

Italijanski umetnik Francesco Bertocco ter kuratorki Mariagrazia Muscatello in Gabi Scardi so spomladi leta 2025 potovali po Braziliji in opravili terensko in arhivsko raziskavo v okviru mednarodnega umetniškega projekta Breaking the Circuit of Control (Prekiniti tokokrog nadzora).

Projekt raziskuje zapuščino italijanskega psihiatra Franca Basaglie (1924 – 1980) , s poudarkom na njegovih obiskih v Braziliji v letih 1978 in 1979. Umetnik in kuratorki so obiskali kraje v Braziliji, kjer je Basaglia deloval in predaval. V poznih 70. letih je italijanski psihiater obiskal več institucij, sodeloval na konferencah in se srečal z vodilnimi brazilskimi strokovnjaki. Njegov obisk je sprožil veliko reformo psihiatričnega sistema v Braziliji.

1. V okviru projekta raziskujete dediščino italijanskega psihiatra Franca Basaglie v Braziliji, kamor je potoval letih 1978 in 1979. Kako ste se odločili za to raziskavo in kaj nam sporoča že sam naslov PREKINITI TOKOKROG NADZORA/ BREAKING THE CIRCUIT OF CONTROL?

Pred približno dvema letoma sem začel delati na Basaglijevem besedilu Conferenze Brasiliane (Conferenze Brasiliane, Raffaello Cortina Editore, Milano 2000). Prvotna ideja je bila, da bi knjigo bral kot scenarij za film ali besedilo z narativno strukturo, ki vsebuje opis glavnih vprašanj, povezanih z njegovimi praksami in teorijami, pa tudi opis potovanja po Braziliji konec 70. let, v zadnjih fazah diktature. Od tega trenutka sem začel razvijati idejo, ki je na koncu postala Breaking the Circuit of Control, projekt, ki obsega film, fotografsko instalacijo in publikacijo (ki bo združevala besedila in gradivo, zbrano med produkcijo dela).

Do konca 70. let je deinstitucionalizacijsko gibanje, ki ga je začel Basaglia, že doseglo izjemne rezultate: odprtje Gorice in Trsta¹ ter priprava zakona, ki je prvič vodil k začetku postopka za trajno zaprtje psihiatričnih ustanov². Basaglia je bil ena od osrednjih osebnosti širšega antipsihiatričnega gibanja, skupaj s Foucaultom, Sartrom, Laingom, Goffmanom in Cooperjem. Povabilo v Brazilijo na vrsto konferenc je izhajala iz potrebe po radikalni prenovi in spremembi brazilskega institucionalnega sistema in, splošneje, psihiatričnega modela.

Celoten projekt izhaja iz konkretnega zgodovinskega dogodka (Basaglijevega potovanja in udeležbe na t. i. „Brazilskih konferencah“) in ga povezuje z sodobno dinamiko (preoblikovanje krajev skozi reformne procese, arheologizacija fizičnih ostalin in razvoj antipsihiatričnih gibanj).

2. Pri pripravi projekta ste opisali, da boste fotografsko dokumentirali prostore, arhitekturo in druge materialne ostanke na mestih, kjer je Basaglia delal v Braziliji. Kaj ste načrtovali, preden ste odšli v Brazilijo, kako ste izbrali kraje, ki ste jih obiskali? Ali lahko tam še vedno najdemo sledove Basaglie?

Prva faza projekta je bila identificirati kraje, povezane z Basagliom, in izluščiti tiste, ki še obstajajo in kjer še lahko najdemo sledove preteklosti. Mnogi od teh krajev, kot sta Sadea Sapiente in Teatro de Cultura Artística v São Paulu, še vedno obstajajo. Druge zgodovinske lokacije pa niso natančno opredeljene, so bile spremenjene ali pa gre za nekdanje začasne objekte in prostore.

Ko je bilo to kartiranje zaključeno – v glavnem z namenom olajšati logistiko naših potovanj –, smo se oddaljili od filološke razsežnosti krajev in poskušali oblikovati novo toponomastiko. Ta je bila osnovana na podatkih o umetniških in arhivskih zbirkah, ki so nastale znotraj psihiatričnih bolnišnic (mislim na dve najbolj znani: zbirka dr. Osória Césara v Juqueryju in zbirka Nise da Silveire v Riu de Janeiru), podatkih o demonstracijah antipsihiatričnega gibanja ter pričevanjih o dogodkih iz Basaglijevega obdobja (in njihovem vplivu), ki so v zadnjih letih radikalno spremenili brazilsko psihiatrično pokrajino.

3. Drugi del projekta bo video instalacija. V fotografskem delu ste se odločili poudariti sporočilo arhitekturnih ostankov nekdanjih psihiatričnih ustanov z njihovo represivno zgodovino. Video pa bo predstavljal demokratizacijo kot jedro Basaglijeve reforme pri zdravljenju psihiatričnih bolnikov. Kako je potekala priprava videa in kakšne sogovornike ste dobili v Braziliji?

V tem delu projekta bom obdelal vprašanja, ki so jih Basagliju med konferencami postavljali zdravstveni delavci, na nekaterih točkah njegove poti pa tudi študenti (ne le študenti medicine) in vsi, ki so se zanimali za teme, ki jih je obravnaval v svojih govorih. V knjigi Brazilske konference večino besedila sestavlja transkripcija tega »dialoga« med Basaglijem in občinstvom.

Knjiga tako vsebuje razmišljanja o stanju pacientov v psihiatričnih bolnišnicah, o potrebi po spremembi politike do pacientov, o delu v bolnišnicah, o vlogi zdravstvenih delavcev (kot so medicinske sestre), o socialnih razmerah pacientov in o potrebi, da se duševne bolezni obravnavajo kot del širšega problema, ki vključuje razred, etnično pripadnost in segregacijo.

Video se začne pri vprašanjih, ki se pojavljajo v kontekstu Basaglijevih govorov ali te govore dopolnjujejo. Vprašanja so včasih zastavljena pritoslovno: izprašujejo simboličnega Basaglio v vlogi predstavnika širšega gibanja, izraženega v različnih osebnostih, ki niso vedno v harmoniji; in resničnega Basaglio kot osebo, ki je uspela razgraditi obstoj psihiatričnih institucij – ali ki je temu vsaj v italijanskem kontekstu prišla najbližje.

Tu se začne moj reenactment.

4. V nekaterih svojih prejšnjih projektih ste se že ukvarjali z zgodovino medicine v povezavi z drugimi vidiki družbe ali z medicino kot ogledalom globljih družbenih struktur. Kaj vas privlači v tej temi in kako je pomembna v današnji družbi?

Eno od mojih prejšnjih del, Historia (Bertocco Francesco et al.: Historia, Mousse Pubblishing, 2021), izhaja iz širše refleksije o političnih in družbenih posledicah zdravstvenega varstva (v tem konkretnem primeru v Čilu), na katerega se je moje delo v zadnjih letih začelo osredotočati. V prejšnjih delih me je zanimal »medicinski kontekst«: od laboratorija, ki ga dojemamo kot kompleksni sistem, v katerem se odvijajo procesi in vzpostavljajo odnosi, do bolnišnice, kjer si delimo kolektivno medicinsko izkušnjo ter na koncu do terapevtskega okolja, ki odraža notranjo dinamiko terapevtskih procesov.

5. Kakšna je za vas največja aktualnost in pomen Basaglievega dela danes?

Zaprtje psihiatričnih ustanov v smislu prisilnih fizičnih struktur, absolutnih in vseobsegajočih institucij, je predstavljalo del strukturnih sprememb psihiatričnega sistema, katerega dolge sence izhajajo iz dehumaniziranega in pozitivističnega pristopa k zdravljenju. Ideološka vizija zdravljenja je vodila v objektivizacijo pacienta in medikalizacijo, ki je bolezen reducirala na tridimenzionalni, lahko merljiv in navidezno neozdravljiv element. Ti pristopi so z rakovo nasilnostjo oblikovali podobo duševno bolnega človeka.

Ne verjamem, da je vprašanje o umestitvi duševno bolnih v družbo, rezervirano izključno za strokovnjake. V resnici nas vse postavlja v problematično perspektivo, iz katere ne moremo pobegniti. To se lahko zgodi v kateri koli družini, lahko se zgodi v kateri koli fazi našega življenja, morda v najbolj ranljivi in nepričakovani. Duševna bolezen ima različne oblike in intenzitete: od mikrokozmosa osebnega nezadovoljstva in naše lastne ranljivosti do vloge psihiatričnega pacienta (pogovorno in pejorativno imenovanega »norca«), za katerega je potrebno institucionalno posredovanje.

Menimo, da v psihiatrični reformi, ki nosi Basaglijevo ime, še vedno obstajajo instrumenti prisile, kot je prisilno zdravljenje, do katerih je imel sam resne zadržke. Basagliovo sporočilo ne zadeva le ozko psihiatrije, ampak danes, z enako intenzivnostjo, predstavlja orodje za preprečevanje ponovnega pojava bolezni, socialne segregacije in razrednih razlik, ki izražajo gospodarski model, v katerem živimo. Drugače rečeno, njegova misel je še vedno aktualno orodje za preprečevanje zlorab s strani javnih ali zasebnih institucij, ali tistih, ki se nastanejo kot posledica osebnih okoliščin.

Glede na to, kako pomembna je Basaglijeva zapuščina v Braziliji, se sprašujemo, kaj se še lahko naučimo iz njegovih teorij in ukrepov. V Italiji ime Basaglia še vedno nosi močno politično konotacijo, ki omejuje možnost uresničevanja njegovih idej in njihove dejanske prisotnosti v sodobni razpravi. Za mnoge je Basaglia še vedno »človek, ki je zaprl psihiatrične bolnišnice«. Lani je minilo sto let od njegovega rojstva. V spomin je bilo organiziranih veliko dogodkov, izšlo je veliko publikacij, esejev in poglobljenih študij o delu, ki sta ga Franco in Franca Basaglia³ opravila v tistih intenzivnih letih.

Upamo, da bodo tako ponovno postavljene v ospredje njegove ideje ter da se bo njegova podoba v današnjem času osvobodila ideoloških predsodkov, ki so pogosto površinski in večinoma netočni.

Projekt Prekiniti tokokrog nadzora / Breaking the Circuit of Control Francesca Bertocca je finančno podprt v okviru XIII. izdaje Italian Council, mednarodnega programa za podporo sodobni italijanski ustvarjalnosti Generalnega direktorata za sodobno ustvarjalnost Ministrstva za kulturo Republike Italije.

Projekt bo predstavljen ob priložnosti samostojne razstave Francesca Bertocca, ki bo potekala v Galeriji Loža v Kopru. Otvoritev razstave, ki jo kurirata Gabi Scardi in Mariagrazia Muscatllo, je predvidena XY junija ob 19.00.

Opomba –

1- Franco Basaglia je delal v psihiatrični bolnišnici v Gorici od leta 1961 do 1970 in v psihiatrični bolnišnici v Trstu od leta 1971 do 1979. To sta bili prvi dve ustanovi, v katerih je uvedel spremembe, ki so pripeljale do reform psihiatričnega zdravljenja v Italiji.

2- Basagliov zakon ali zakon 180 (Legge Basaglia, Legge 180) je italijanski zakon o duševnem zdravju iz leta 1978, ki je pomenil veliko reformo psihiatričnega sistema v Italiji.

3- Franca Ongaro Basaglia (1928 – 2005), aktivistka in političarka, žena, podpornica in sodelavka Franca Basaglie.